Makrobiotika ali lokalno prehranjevanje Avtor članka: Marija Kočevar
Opazila sem, da se vsakih nekaj let pojavi nov val zanimanja za makrobiotiko, vsakokrat z
novimi rešitvami in novimi vprašanji. Beseda izhaja iz stare Grščine in pomeni »veliko –
življenje« ali »dolgo življenje«. Vsakdo, ki vsaj malo premišljuje o zakonitostih življenja (in
ne le o tem, kako se bom zdajle dobro imel in »ga žural«) takoj vidi, da veliko ali dolgo
življenje ne pomeni le dočakati sto let, temveč predvsem KAKO preživeti leta, ki so nam
dana. Za vsebino svojega življenja je vsakdo odgovoren sam.
Ko je avtor moderne makrobiotike g. Georges Oshawa prišel v Evropo in nadaljeval pot po
vsem svetu, je želel prenesti predvsem svojo filozofijo in željo, da bi ljudje bili srečni in
nenavezani na materialne dobrine.
»Če imate vero, vam ne bo nič nemogoče, če pa vam je kaj nemogoče, tedaj nimate vere
velike niti kakor zrno gorčice. Vzrok zločinov, vojn, revščine, nesreč, neozdravljivih bolezni je
v pomanjkanju vere. Sreča ali nesreča sta odvisni od našega ravnanja, le-tega pa narekuje naše
mišljenje« - so njegove znamenite besede. Pri tem se je navezoval na evangelij po Mateju -
Jezusove besede (Sv.Matej, 17.poglavje 20. in 21. vrstica).
Ljudje se pogosto obrnejo k makrobiotiki takrat, ko imajo sami ali kdo od bližnjih
zdravstvene težave. Ko težave na tak ali drugačen način minejo, na to spet pozabijo. To je
potrošniški način razmišljanja: vzemi, uporabi in zavrzi!
Če se omejim le na prehrano, se ta način poslužuje naravnih virov, ki so prisotni tam, kjer
živimo. Japonci tradicionalno pridelujejo veliko zelenjave, riža in ječmena. Ker so večinoma
nastanjeni v bližini morja, so na jedilniku tudi ribe in morske alge. Goveda in drobnice tam ni
kaj dosti, tudi perutnine je bolj malo, zato nimajo navade uživati meso in mleko. Potrebe po
beljakovinah tradicionalno zadovoljujejo s stročnicami. Zelo priljubljen je rdeči kitajski fižol
– adzuki, ki ga imenujejo tudi rdeča soja in rumena soja. Slednjo največ uporabljajo za
izdelavo sojinega mleka in sojine skute – tofu. Fermentirana soja je priljubljena v obliki
tamari ali shoyu – sojine omake in miso paste. Tako obdelana soja je lahko prebavljiva in
oskrbi telo tudi z mlečnokislinskimi bakterijami. Te pa so bistveni sestavni del črevesne flore
in zaščitniki naše odpornosti na bolezni. Japonsko pa najbolj poznamo po odličnih sortah riža.
Medtem ko smo Evropejci gojili stare sorte pšenice in pire, so Japonci in Kitajci gojili riž, ki
jim je dajal energijo. Gojili so tudi posebno sorto drobnega bisernega ječmena – nato. Skupaj
s sojo ali tudi brez nje ga fermentirajo in meljejo, da dobijo okusen in lahko prebavljiv »nato-
miso«. Skozi stoletja so Japonci in Kitajci izgubili encim za presnovo lahkoze – laktazo. Ta je
prisoten le pri dojenčkih, ko pa prenehajo z dojenjem, v odrasli dobi niso več uživali mleka
niti od krav, koz ali ovac.
Eno najbolj pomembnih načel makrobiotike glede prehrane je, da uživajmo hrano, ki raste
tam kjer živimo. Zaradi tega sem vedno znova presenečena, da ljudje v stiski ali zaradi kakšne
modne muhe nenadoma začnejo hlastati po japonski hrani. Na jedilniku so naenkrat vsak dan
alge, tofu, miso-juha, fermentiran daikon (pivska redkev), slive umeboshi in še vrsta sestavin,
za katere nikoli prej niso niti slišali. Naštete sestavine so tudi zelo drage. Vse lepo in prav,
take jedi odlično razkisajo telo, povrnejo nam manjkajoče minerale in izboljšajo prebavo.
Vendar je izkoristek in učinek take diete mnogo manjši, kot bi pričakovali, ker naša telesa
niso navajena take hrane. Obdobje prilagajanja je lahko dolgotrajno, tudi več mesecev.
Rezultate pa hočemo takoj! Ne preseneča me, da mnogi hitro obupajo, tudi jaz bi, če bi me
kdo silil, da se nenadoma začnem tako hraniti.
Se nadaljuje.....